Ko so genetik James Lee in njegovi kolegi junija objavili članek o povezavi gena z vnetno črevesno boleznijo (KVČB), ni pričakoval, da bo javnost temu namenila veliko pozornosti. Stvari niso šle po načrtih.

"Bil sem poplavljen," pravi.

Do konca je Lee opravil več kot 25 intervjujev za radijske oddaje in tiskane medije po vsem svetu ter prejel na stotine elektronskih sporočil ljudi s KVČB. "To je dokaz, kako pogosta je vnetna črevesna bolezen," pravi Lee, ki dela na inštitutu Francis Crick v Londonu. "In tudi dokaz, kako obupani ljudje potrebujejo boljše metode zdravljenja."

Leejeva publikacija, objavljena vNarava, je eno od številnih nedavnih poročil, ki dajejo upanje, da bodo imeli ljudje s KVČB nekega dne boljše možnosti zdravljenja, prilagojene njihovi bolezni. Lee in njegovi sodelavci so ugotovili, da lahko spremembe v aktivnosti gena, pomembnega za imunski sistem, prispevajo k nekaterim primerom bolezni. Druga študija je pokazala, da nekateri ljudje s KVČB proizvajajo protitelesa, ki deaktivirajo ključno protivnetno beljakovino, tretja študija pa je spremljala, kako se populacije črevesnih bakterij prilagajajo vnetemu okolju.

Dokumenti obravnavajo KVČB z različnih zornih kotov, vendar skupaj ponujajo vpogled v možnosti, da bi lahko zdravniki nekega dne bolje primerjali ljudi s KVČB z ustreznim zdravljenjem, pravi David Artis, imunolog pri Weill Cornell Medicine v New Yorku. "Ni vsak bolnik z vnetno črevesno boleznijo, ki pride skozi vrata, enak," pravi. "Če lahko na nek način preslikamo te razlike, mislim, da lahko bolje obravnavamo te ljudi."

Bolezni, ki spremenijo življenje

KVČB je boleče stanje, ki povzroči kronično vnetje prebavnega trakta. Dve najpogostejši obliki KVČB sta ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen. Oba lahko povzročita drisko, anemijo in trebušne krče.

Kot mnoge avtoimunske bolezni ima KVČB nejasno in zapleteno etiologijo, ki jo prispevata tako genetika kot okolje. Jasno je, da pogostost bolezni narašča v mnogih regijah sveta.

V zadnjem desetletju so raziskovalci sestavili dolg seznam genetskih variacij, povezanih s KVČB. Toda Lee in njegovi kolegi so se odločili preučiti področje genoma, kamor se je le malo genetikov potrudilo pogledati: "gensko puščavo", kar je Lee imenoval, ker je brez prepoznavnih genov. "Nismo vedeli, kaj bomo našli," pravi. "In na koncu smo našli glavnega regulatorja vnetnih reakcij."

Kolorierte Rasterelektronenmikroskopie von runden Becherzellen in Pink gezeigt

Ta glavni regulator je delček DNK, ki nadzoruje aktivnost gena, imenovanega ETS2, ki leži daleč od genske puščave. Visoka aktivnost ETS2 poveča sposobnost imunskih celic, imenovanih makrofagi, za spodbujanje vnetja.

Odkritje je tudi pokazalo, da bi razred zdravil proti raku, imenovanih zaviralci MEK, lahko preprečil aktivacijo ETS2. Ekipa je ugotovila, da lahko ta zdravila blokirajo učinke proteina ETS2, vključno s sproščanjem pro-vnetnih molekul v laboratorijskih celicah. Vendar pa lahko zaviralci MEK postanejo strupeni za druge celice, če jih jemljemo dolgoročno, pravi Lee, zato ekipa razvija načine za dostavo zaviralcev samo v makrofage, preden preizkusi pristop pri ljudeh s KVČB.

Aberantna protitelesa

Druga študija je identificirala izbrano skupino ljudi s KVČB, ki bodo morda imeli v bližnji prihodnosti novo terapevtsko možnost. Pediatrična imunologinja Sophie Hambleton z Univerze Newcastle v Newcastlu ob Tynu v Združenem kraljestvu in njeni kolegi so analizirali vzorce dveh otrok s KVČB. Znanstveniki so odkrili, da so otroci proizvedli protitelesa, ki so blokirala aktivnost proteina, imenovanega IL-10. Ta beljakovina deluje protivnetno v črevesju.

Toda protitelesa pri otrocih so pomenila, da IL-10 ni uspel zmanjšati vnetja v črevesju, kar je povzročilo KVČB, so julija poročali raziskovalci.New England Journal of Medicine. Potem ko je bila ugotovljena povezava med IL-10 in njeno boleznijo, so enega od otrok zdravili s terapijami za zmanjševanje protiteles, ki so olajšali njene simptome.

Ni jasno, koliko ljudi s KVČB tvori protitelesa proti lastnemu IL-10, pravi Hambleton. Ko pa je skupina pregledala vzorec odraslih s KVČB, so našli "jasno manjšino", ki je prav tako proizvedla protitelesa. "Zelo smo prepričani, da bo to sistem prispevkov za več bolnikov," pravi.

Odziv mikrobioma

Poleg genetike in imunskih celic naj bi bili pri KVČB vpleteni tudi mikroorganizmi. V tretji študiji je Christopher Smillie, ki proučuje človeški mikrobiom na medicinski šoli Harvard v Bostonu v Massachusettsu, in njegovi kolegi preučevali, kako kronično vnetje vpliva na razvoj mikroorganizmov, ki živijo v prebavnem traktu.

Identificirali so 140.000 bakterijskih sevov v vzorcih blata ljudi s KVČB in brez njega. Na stotine teh sevov je bilo povezanih s KVČB in zdi se, da so se mnogi prilagodili vnetemu tkivu. Med njimi bi jih več lahko uporabili za napovedovanje resnosti bolezni: na primer, številčnost nekaterih sevov Eggerthella lenta se je zmanjšala, ko so se povečale ravni beljakovine, povezane z vnetjem. Rezultati so bili objavljeni julijaCelični gostitelj in mikrobobjavljeno.

Navsezadnje Smillie upa, da bo karakterizacija teh mikroorganizmov vodila do načinov za spremljanje napredovanja bolezni in razvrstitev ljudi s KVČB v skupine glede na to, kako verjetno bi se odzvali na morebitne terapije.

Vsaka od teh študij bi lahko prispevala k temu cilju, vendar je delo še v zgodnjih fazah, pravi Gabriel Nuñez, imunolog na Medicinski fakulteti Univerze v Michiganu v Ann Arborju. Na primer, mikrobna študija ne kaže, da kateri koli od teh organizmov prispeva k bolezni, ugotavlja. In ni jasno, kolikšen odstotek ljudi s KVČB ima spremenjeno aktivnost ETS2 ali proizvaja avtoprotitelesa proti IL-10. "Mogoče so to redki bolniki in le peščica na svetu bo imela koristi," pravi.

Kljub temu, četudi le peščica ljudi občuti olajšanje zaradi teh rezultatov, bo to napredek, dodaja. "Tudi če ozdravite samo enega bolnika, je to pomembno za to osebo in njeno družino."